Ljubim poletje.

Ni bilo vedno tako - kot majhna punčka sem imela zimo veliko rajši, ker je bil takrat moj rojstni dan, pa še velikokrat mi je bilo dolgčas med ''tadolgimi'' počitnicami.

Zdaj pa bi najraje videla, da bi živela nekje, kjer je poletje edini obstoječi letni čas.
Zaradi sivke, ki v svojem razcvetu tako omamno diši, zaradi narabutane koruze, ki jo potem spečemo na odprtem ognju, zaradi vseh sadežev, ki buhtijo na dedkovem in babičinem posestvu, zaradi doma narejenega sladoleda, zaradi poletnih neviht, ko ob nastežaj odprtem oknu s skodelico kave v roki berem kakšen kriminalni roman, zaradi soli, ki se posuši na tvoji koži, po tem ko greš ven iz vode, zaradi vonja po sončni kremi, zaradi na soncu posvetljenih konic las, zaradi (sorazmerno) toplih večerov, zaradi ''btk, sej smo na morju'' frizur, lahkih oblačil, zaradi hoje brez obutve, zaradi osladno lepih sončnih zahodov ... mislim, lahko bi naštevala še v nedogled.

Sploh pa mi je všeč občutek, ko veš, da je za vogalom nov začetek, ampak se zavedaš, da ni še čas, da razmišljaš o rumeno-rdečem listju, ki bo padalo z dreves, temveč je tvoja najpomembnejša naloga samo, da sezuješ sandale in se potopiš v zeleno-modro osvežujočo globino pod tabo.